Poljska

Nekega dne me učiteljica za angleščino vpraša, če bi šel na Poljsko prek projekta Comenius. Bil sem zmeden. Nisem vedel kaj odgovoriti, zato sem se odgovoril, da se bom pogovoril z starši. Doma sem povedal vse, kar mi je povedala učiteljica. Starša sta bila tudi malo presenečena, vendar sta mi dovolila oditi.

Odhod je bil šele čez 2 meseca. Vse bolj kot se je bližal odhod bolj sem imel v mislih kako se bom imel. In končno. Zbrali smo se pred Katico in se skupaj z avtomobili odpeljali na Celovško železniško postajo. Tam smo počakali približno pol ure. V pol ure smo se do dobra spoznali. Učiteljica je pogledala na uro in čas je bil, da odidemo. Pogledali smo po kateri strani se bo pripeljal vlak in ko je le prišel, smo se na kratko poslovili od staršev in vstopili na vlak. Bil sem mešanih občutkov. Vesel sem bil, ker bom spoznal nove ljudi, okolje, prijatelje, a vseeno me je prešinila kakšna misel, da bi lahko šlo kaj narobe. Ko smo z vlakom prispeli na Dunaj, smo se že dobro poznali. Sedaj pa je prišel na vrsto spalnik. Prvič sem se peljal s spalnikom. Ko sem bil še majhen in mi je bilo to nekaj novega. Z Miho nisva zaspala dolgo v noč. Spremljala sva pot prek GPS naprave, ki jo ima v telefonu. Točno ob polnoči pa sva se odločila za »pohod«. Šla sva od ene strani vlaka do druge in se pri tem po tiho pogovarjala. Ko sva prišla nazaj sva raje zaspala,  ker sva vedela, da je pred nami še dolga pot. Ko smo prispeli v okolico glavnega mesta Poljske, Varšavo, naju je zbudil učitelj. Ko smo prišli na postajo smo prestopili na vlak za Torun.  Bil je bol star vlak, a tudi nekaj novega, ker sem kaj takega videl prvič. Ko smo prišli na Torunsko železnico sem bil že ves na trnih. Samo en vlak še do Inovroclava in prispeli bomo. Vožnja s tem vlakom pa se je vlekla in vlekla. In končno! Prispeli smo! Edini sem bil, ki sem že poznal svojega gostitelja saj sva si preko elektronske pošte izmenjala nekaj slik. Lepo so nas pričakali naši gostitelji. Nato smo vsi odšli vsak v svoj novi dom. Imeli smo manjše probleme, saj mama in otrok, ki sto me sprejela nista ravno obvladala angleško. Ko se je vrnil brat, sem se končno lahko nekaj pomenil. Ko sem si uredil stvari, smo odšli v park. Tam smo se zabavali in se spoznali še z ostalimi gostitelji. Moj gostitelj in Mihov sta bila dobra prijatelja in mami sta naju odpeljali na pico. Pica je bila dobra, čisto drug okus kot pa slovenska. Naslednji dan pa smo prvič obiskali šolo. Kar nisem mogel verjeti, da je v tako stari šoli 700 otrok. Šalili smo se, da če bi naša šola bila takšna, je več ne bi bilo, ker bi jo »podrli«. Nekaj kar mi je bilo zelo všeč je, da so lahko bili otroci med odmori zunaj. Nekaj, kar pa bi želel, da je tudi na naši šoli je trgovina v šoli. Vsak dan smo imeli zelo dobro kosilo. Najbolj se mi bo utrnila v spomin, jed, ki se pri nas imenuje krof. A tile krofi so bili sploščeni. Bili so posipani z sladkorjem in res zelo dobri. V tem čudovitem tednu smo odšli še v tovarno čokolade, kjer smo dobili tudi paket čokoladnih črk, katere moja mama ob rojstnodnevnih zabavah dodaja na torte. Šli smo si tudi ogledati muzej medenjakov v Torunu. Vsak dan pa smo imeli aktivnosti v šoli. Odšli smo tudi plavati. Zvečer pa smo se dobivali v parku, kjer smo se igrali »flašo resnice«. Ja, tako je bilo. Čas je kar nekam hitro mineval in morali smo domov. Preden, da smo odšli, smo si izmenjavali naslove E pošte, da se lahko še pogovarjamo prek interneta. Ko je prišel vlak in smo se posedli na sedeže, je bilo kar nekam žalostno. Ko se je začel vlak premikati, smo si s Poljaki še zadnjič pomahali. Teh ljudi mogoče nikoli več ne bomo videli. Ko pa smo prestopili na vlak za Varšavo smo dobili »krila«. Sicer smo se še pogovarjali o tem, kako smo se imeli, a vseeno ni bilo več tako žalostno kot takrat ko smo odšli. Končno smo prišli v Varšavo. Učiteljica nas je peljala še na ogled najvišjega stolpa v Varšavi. Na vrh smo se peljali z dvigalom. Ko smo prišli na vrh pa se nam je pred oči postavila cela Varšava. Imeli smo res lep razgled.  Potem smo odšli do starega jedra. Videli smo obzidje. Ko smo se vrnili smo odšli v McDonald . Nato nas je učiteljica za 30 min spustila, da smo si ogledali trgovine. Nato smo odšli do železniške postaje in na spalnik. To pot smo bili skupaj vsi otroci v eni sobi, v  drugi pa učitelji. Ko je bila ura polnoč so že vsi, razen naju z Miho, spali. Ker sva z Miho hotela ponagajati ostalim, sva prižgala luč in jaz sem imel v rokah sendvič. Rekel sem:«Večerja!«. Vsi smo se smejali in nato kar hitro zaspali. Zjutraj so nas zbudili že kar zgodaj. Vzeli smo potovalke in izstopili. Potem smo šli še na vlak za Celovec. Na tem vlaku smo obiskali še jedilni vagon, kjer smo si privoščili vročo čokolado. In končno smo prišli v Celovec, kjer so nas že čakali starši. Odpeljali smo se do Slovenj Gradca. Vmes sem pripovedoval zgodbe iz Poljske. Res je bila zame to ena nova dogodivščina, katere se še danes spominjam. Zahvaljujem pa se tudi učiteljem, ki so me zbrali med množico drugih.

Denis Syla